Himalajski bor- Pinus wallichiana

To je ena najbolj značilnih drevesnih vrst s pobočij Himalaje. Raste v nadmorski višini 1500 do 4000 m v čistih sestojih ali s himalajsko cedro in himalajsko jelko ter nekaterimi li­stavci. Zraste do 50 m in je po bioloških in ekoloških lastnostih podoben zelenemu boru in moliki. Pri nas ga gojijo kot parkovno drevo zaradi lepih, dolgih (do 20 cm) in visečih iglic ter zaradi izredno dolgih storžev (čez 30 cm). Manjši sestoj himalajskega bora je v Panovcu pri Novi Gorici.

Molika, balkanski bor- Pinus peuce Griseb.

Molika je na Balkanu ena najznačilnejših endemičnih drevesnih vrst. Raste na dveh ločenih območjih: zahodno od Vardarja proti Črni gori, Kosovu, zahodni Makedoniji in Albaniji do severne Grčije, vzhodno od Vardarja pa v jugozahodni Bolgariji. Je podobno kot munika gorska vrsta, saj uspeva v nadmorski višini 600 do 2200 m; najlepši sestoji so med 1400 in 2100 m. Medtem ko munika uspeva na apnencu in dolomitu, je molika značilna pretežno za silikate. Nasprotno kot munika je molika pogostejša na severnih pobočjih, kjer je zrak bolj vlažen in tla sveža. Po rastišču je torej precej podobna smreki, s katero tudi tvori nekatere sestoje. Raste pa tudi skupaj z jelko, rdečim borom in na zgornji drevesni meji z rušjem in pritlikavim brinom. Podobno kot večina petigličastih borov je tudi molika polsenčna vrsta.

Zraste do 25 m, v Bolgariji na gorovju Rila pa celo do 50 m visoko in do 1,2 m v debelino.

Po obliki krošnje, iglicah in storžih je podobna zelenemu boru. Tudi skorja je dolgo časa gladka, po 40 do 50 letih pa razpoka v tanke mnogokotne ploščice (podobno kot pri smreki). Poganjki so debelejši kot pri zelenem boru.

Ena od značilnosti molike je, da seme kali šele eno leto po naravnem razsejanju. Zato se molika razmeroma slabo pomlajuje. Pri umetni setvi morajo zato seme obvezno spraviti za eno leto v hladilnice.

Molika je terciarni relikt. Prednik malike naj bi v terciaru rasel v severovzhodni Sibiriji, od koder naj bi se pred poledenitvami umikal v tri smeri: v Ameriko, kjer se je oblikovala vr­sta Pinus monticola, na jug do Himalaje, kjer imamo sorodni himalajski bor (Pinus wallichi­ana), in na jugozahod na Balkanski polotok. Sestoji molike so gospodarsko pomembni, v ob­močjih zunaj svojega naravnega areala pa se ni uveljavila. Vzgojili so tudi križanec z zelenim borom, ki so bolj odporni proti mehurjevki.

Zeleni bor- Pinus strobus L.

Njegov areal se razteza od Nove Fundlandije, preko jugovzhodne Kanade in Velikih jezer do severne Georgije v ZDA.

Zraste 25 do 30 m visoko, izjemoma tudi do 50 m in do 2 m v debelino. Krošnja je jajčasta, v starosti pogosto podobna listavcem. Značilne so precej debele veje, nepravilno izrasle iz debla in različnih dolžin. Koreninski sistem se najprej razvija z glavno korenino, kasneje se razvijejo še močne stranske korenine, ki potekajo precej plitvo v tleh. Skorja je v mladosti sivkastozelena in glatka do 20. ali 50. leta. Potem razpoka in postane rjavkastosiva. Poganjki so tanki, že tri leta stari so komaj okoli 3 mm debeli, sivkastozeleni in elastični.

Iglice so tanke, svetle, modrikastozelene, 6 do 14 cm dolge. Šopi iglic so pretežno na­vzgor obrnjeni. Ob dnu obdaja šop nežna, luskasta nožnica; dolga do 15 mm, ki kmalu odpa­de. Moški cvetovi so rdečkastorumeni in ovalni. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki so zreli do 15 cm dolgi in do 4 cm široki. Dozorijo avgusta ali septembra in se takoj odprejo ter izsejejo semena. Klica požene nekaj tednov po setvi, stebelce je rdečkaste barve in ima 8 do 11 temnozelenih kličnih listov. Kratki poganjki se pojavijo v drugem letu, prvi stranski pa v tretjem.

Zeleni bor je hitro rastoča vrsta in v tem prekaša tudi smreko in rdeči bor. Tudi v Evropi do sega največje dimenzije in doseže starost 200 do 300 let. Zrelost doseže razmeroma zgodaj,  že med 5. in10. letom, vendar bogatejši obrodi sledijo šele po 20. letu. Kaljivost je 70 do 90%.

Je polsenčna vrsta. Na svojih naravnih rastiščih v Ameriki raste na nadmorski višini 300 do 1600 m. Uspeva na različnih, predvsem hladnih in precej vlažnih rastiščih. Glede tal je ena najskromnejših drevesnih vrst in se obnese tudi na precej izpranih in kislih tleh. Slabše uspeva na apnencu in prevlažnih glinastih tleh. Zelo dobro prenaša zimski mraz, nekoliko slabše pa sušo. Koreninski sistem je občutljiv na belo gnilobo, deblo pa na rjasto bolezen mehurjevko. Zeleni bor je poleg duglazije ena najbolj razširjenih tujih vrst pri nas. Pogosto jo dobimo tudi v  parkih, vendar onesnažen zrak slabo prenaša. Les ima rumenkastobelo beljavo in rdečkastorjavo jedrovino. Je elastičen, lahek in zelo mehak. Ogrevna moč je zelo majhna. Upo­rabljamo ga podobno kot topolovino, lipovino in smrekovino.

Rod: Pinus L. - bor

To je eden najbogatejših rodov med golosemenkami, saj obsega 80 do 100 vrst. Med nji­mi so visoka ali nizka drevesa in grmi. Rastejo v različnih območjih severne poloble od sub­tropskih predelov do polarne gozdne meje. Dobimo jih v nižinah, ob morskih obalah in na otokih ter visoko v gorah, kjer nekatere vrste tvorijo zgornjo gozdno in drevesno mejo. Nekatere vrste uspevajo na suhih rastiščih, druge na vlažnih; nekatere so vezane na bazične podla­ge (apnenec, dolomit), druge na kisle (silikati). Mnoge imajo veliko gospodarsko vrednost (rdeči bor), druge so pomembne kot pionirske vrste (črni bor) ali pa igrajo važno ekološko in varovalno vlogo (rušje).

Značilnost borov so dolgi in kratki poganjki. Dolgi poganjki so olistani z navadnimi igličastimi listi le pri eno-, redkeje tudi pri dvo-, tri- ali štiriletnih rastlinah. Kasneje so na dolgih poganjkih luskasti listi; v njihovih zalistjih nastanejo neznatni kratki poganjki, na katerih sla 2 ( 1) do 5 (8) iglic v šopu. Storži so sestavljeni iz plodnih lusk, krovne so povsem zakrnele. Plo­dne luske so na vrhu značilno razširjene v t.i. plošček (apofizo) z grbico. Apofiza in grbica sta pomembna razpoznavna znaka pri določanju vrst. Storži so na poganjkih lahko posamič ali po več skupaj na istem vretencu. Dozorijo v drugem letu jeseni, redkeje v tretjem letu.

Zaradi raznoličnosti delimo bore v dva podroda: vrste podroda Haploxylon imajo po 5 iglic v šopu (petigličasti bori). V vsaki iglici je po 1 listna žila. Grbica je na robu apofize. Podrod Diploxylon obsega pretežno dvo- in triigličaste bore. V iglicah imajo po 2 žili, grbica je na sredini apofize.