Zeleni bor- Pinus strobus L.

Njegov areal se razteza od Nove Fundlandije, preko jugovzhodne Kanade in Velikih jezer do severne Georgije v ZDA.

Zraste 25 do 30 m visoko, izjemoma tudi do 50 m in do 2 m v debelino. Krošnja je jajčasta, v starosti pogosto podobna listavcem. Značilne so precej debele veje, nepravilno izrasle iz debla in različnih dolžin. Koreninski sistem se najprej razvija z glavno korenino, kasneje se razvijejo še močne stranske korenine, ki potekajo precej plitvo v tleh. Skorja je v mladosti sivkastozelena in glatka do 20. ali 50. leta. Potem razpoka in postane rjavkastosiva. Poganjki so tanki, že tri leta stari so komaj okoli 3 mm debeli, sivkastozeleni in elastični.

Iglice so tanke, svetle, modrikastozelene, 6 do 14 cm dolge. Šopi iglic so pretežno na­vzgor obrnjeni. Ob dnu obdaja šop nežna, luskasta nožnica; dolga do 15 mm, ki kmalu odpa­de. Moški cvetovi so rdečkastorumeni in ovalni. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki so zreli do 15 cm dolgi in do 4 cm široki. Dozorijo avgusta ali septembra in se takoj odprejo ter izsejejo semena. Klica požene nekaj tednov po setvi, stebelce je rdečkaste barve in ima 8 do 11 temnozelenih kličnih listov. Kratki poganjki se pojavijo v drugem letu, prvi stranski pa v tretjem.

Zeleni bor je hitro rastoča vrsta in v tem prekaša tudi smreko in rdeči bor. Tudi v Evropi do sega največje dimenzije in doseže starost 200 do 300 let. Zrelost doseže razmeroma zgodaj,  že med 5. in10. letom, vendar bogatejši obrodi sledijo šele po 20. letu. Kaljivost je 70 do 90%.

Je polsenčna vrsta. Na svojih naravnih rastiščih v Ameriki raste na nadmorski višini 300 do 1600 m. Uspeva na različnih, predvsem hladnih in precej vlažnih rastiščih. Glede tal je ena najskromnejših drevesnih vrst in se obnese tudi na precej izpranih in kislih tleh. Slabše uspeva na apnencu in prevlažnih glinastih tleh. Zelo dobro prenaša zimski mraz, nekoliko slabše pa sušo. Koreninski sistem je občutljiv na belo gnilobo, deblo pa na rjasto bolezen mehurjevko. Zeleni bor je poleg duglazije ena najbolj razširjenih tujih vrst pri nas. Pogosto jo dobimo tudi v  parkih, vendar onesnažen zrak slabo prenaša. Les ima rumenkastobelo beljavo in rdečkastorjavo jedrovino. Je elastičen, lahek in zelo mehak. Ogrevna moč je zelo majhna. Upo­rabljamo ga podobno kot topolovino, lipovino in smrekovino.