Pinus mugo Turra (P. montana Mill.) - rušje

To je bor, ki raste nad zgornjo drevesne mejo, v osrednjih Alpah do 2600 m , v Sloveniji v Julijcih pa tvori pas, ki obsega širino od 1400 do 2200 m. Pojavlja se tudi na višjih vrhovih Dinaridov (Snežnik, Risnjak) in v mraziščih, kjer nastopa vegetacijski obrat (Smrekova draga v Trnovskem gozdu). Značilen je tudi za visoka barja (Pokljuka, Pohorje), kjer raste skupaj z brusnico, šotnim mahom in drugimi acidofilnimi rastlinami.

Areal rušja je v južni in srednji Evropi (Pireneji, Alpe, osrednji del Apeninskega poloto­ka, Dinaridi, Karpati in sredogorja srednje Evrope).

Raste v polegli grmovni obliki, ki je prilagojena teži snega in snežnim plazovom. V taki obliki doseže do 2 m, zraste pa tudi kot nizko pokončno drevo. Sestoji rušja imajo važno eko­loško vlogo, ker varujejo nižje ležeče predele pred erozijo. Med domačimi vrstami borov je rušje najbogatejše z eteričnimi olji. Uporabljajo jih pri zdravljenju dihal.

Pinus pinaster Ait. (P. maritima Mill.) - obmorski bor

Naravno raste na Pirenejskem polotoku, južni in jugozahodni Franciji ob Atlantski obali, v severozahodnem obalnem območju Italije, na Sardiniji in Korziki ter v severni Afriki od Maroka do Tunisa. Pri nas ga gojijo v primorskih parkih in gozdnih nasadih. Najbolje raste na peščenih, silikatnih tleh s precejšnjo zračno vlago.

Zraste do 25 (30) m visoko, krošnja je široko zaobljena, skorja debela, ternnorjava glo­boko razbrazdana. Značilni so zelo veliki (2 do 3,5 cm dolgi) popki in trde, bleščeče zelene, do 20 cm dolge, bodeče iglice. Storži 9 do 18 cm dolgi, svetlorjavi, jajčastostoščasti z izraziti­mi grbicami. Tudi na toplih prostorih se težko odprejo, na drevesih pa ostanejo zaprti tudi po več let.

Pinus pinea L. - pinja

Je sredozemska vrsta. Osrednje območje njenega areala je v Španiji in Portugalski.

Manjše površine so ob vsej sredozemski obali. Marsikje je težko ugotoviti njeno avtohtonost, ker jo že več tisočletij gojijo zaradi lepega videza, sence, užitnih plodov in jedilnega olja. Pri nas raste avtohtono le na Mljetu in nekaterih manjših otokih skupaj s hrastom črniko in alep­skim borom. V Sloveniji imamo nekaj lepih drevoredov na Koprskem, npr. ob cesti iz Izole v Strunjan.

Zraste do 25 m visoko in do 1,5 m v debelino. Pri nas so primerki, ki presegajo 12 m višine in 0,6 m debeline, redki. Ima močan koreninski sistem, ki tudi na plitvih tleh razvije srčno kore­nino, vraščajočo v skalne razpoke. Skorja je lahko debela tudi do 10 cm. Iglice so podobne kot pri črnem boru. Najbolj značilni so storži, ki so zelo veliki, skoraj okrogli, do 15 cm veliki. Dozorijo v drugem ali tretjem letu in imajo zelo velika užitna semena, dolga do 2 in debela do 1 cm.

Po ekoloških lastnostih je pinija podobna alepskemu boru, raste pa znatno počasneje.

Pinus brutia Ten. - brucijski bor

Brucijski bor je soroden alepskernu in ga imajo nekateri za njegovo varieteto (P. hale­pensis var. brutia). Ima nekoliko višje in bolj ravno deblo. Od alepskega bora ga lahko loči­mo po namestitvi storžev. Brucijski ima po 3 ali 4 storže v vretencu, in sicer na ravnih pecljih. Raste še hitreje kot alepski in je bolj odporen na mraz, sušo in sončno pripeko. Areal ima v vzhodnem Sredozemlju, predvsem v jugozahodni in južni Mali Aziji. Pii nas ga gojijo pred­vsem v Istri in Kvarnerju.

Pinus halepensis Mill. - alepski bor

Prava sredozemska vrsta. Največje površine so v zahodnem Sredozemlju: v južni Franciji, Španiji, Maroku in Alžiriji. V osrednjem delu je v Italiji, Libiji, Grčiji in področju bivše Jugoslavije (na oto­kih južno od Šibenika in na celini južno od Splita). Manj je zastopan v vzhodnem Sredozem­lju: v Mali Aziji, Siriji, Libanonu in Palestini.

Zraste 10 do 20 m in v debelino do 1 m. V mladosti ima stožčasto, kasneje zaobljeno krošnjo. Koreninski sistem je dobro razvit, na globokih tleh požene srčno korenino, na plitvih pa močne in dolge stranske korenine. Deblo je bolj ali manj krivo, veje so nepravilno nameščene (niso v vretencih). Tudi veje so krive, obrnjene navzgor in pri starejših drevesih obliku­jejo šopasto krošnjo. Popki 5 do 10 mm dolgi in niso smolnati. Iglice 6 do 10 cm dolge, tanke in svetlozelene, trajajo dve leti.

Cveti aprila in maja. Storži dozorijo v drugem ali tretjem letu, odprejo se šele tretje leto jeseni ali celo v četrtem in petem letu. Posamezni storži ostanejo celo trajno zaprti, čeprav vsebujejo kaliva semena. Zaprti storži so stožčasti, rdeče rjavi, pogosto s pepelnato sivim po­prhom. Veliki so 6 do 10 cm, posamič ali po 2 do 3 skupaj na bolj ali manj navzdol zakrivlje­nih pecljih.

Alepski bor je hitro rastoča vrsta in prekaša celo rdeči bor. Zelo zgodaj, že pri 7 letih ima prvi obrod storžev s kalivimi semeni.

Je helio-, ksero- in termofilna vrsta. Uspeva na zelo neugodnih, kamnitih kraških tleh.

Podnebje alepskega bora je tipično evmediteransko z milimi zimami in vročimi, suhimi pole­tji. Sestoji alepskega bora so se v Dalmaciji razvili na rastiščih gozda črnike, ki je spremenjen na stopnjo makije, garige ali kamnitih pašnikov. Najlepši gozdovi so razviti v makiji na Mlje­tu.

Alepski bor je najpomembnejše iglasto drevo v Primorju. Zaradi hitre rasti ga intenzivno sadijo ob vsem Jadranu, zlasti kot parkovno drevo v mestih, hotelskih naseljih in kampih. Po­memben je tudi za pridobivanje lesa.

Pinus heldreichii Christ. (P. leucodermis Antoine)- munika

Je endemična rastlina balkanskega polotoka in južne Italije, kjer se je ohranila kot terci­arni relikt. Raste na pobočjih visokih gora, obrnjenih proti toplim in vlažnim vplivom z morja. Na področju bivše Jugoslavije raste v Bosni in Hercegovini v gorah ob reki Neretvi (Čabulja, Čvrsnica, Prenj, Bjelašnica), v Črni gori (Lovčen, Prokletije, Durmitor, Komovi in drugje), Makedoniji (Šarplanina, Rudoka, Korah, Galičica). V teh gorovjih raste najpogosteje v višini od 1400 do 1800 m, pa tudi višje in nižje.

Zraste do 35 m visoko in do 2 m v debelino. Munika je sorodna črnemu boru, od njega se loči po skorji, ki je svetlosiva in razpokana v okroglaste ploščice (skorja črnega bora je globoko vzdolžno razbrazdana). Muniko lahko prepoznamo po poganjkih, če so brez iglic. Taki poganjki so značilno luskasti kot kačja koža.

Raste na revnih kamnitih tleh, kjer je skoraj brez konkurence, zato pogosto tvori čiste sestoje. Na svoji zgornji drevesni meji se ponekod meša z rušjem in mu je po grmovni obliki rasti tudi podoben.

Munika je primerna za obnavljanje degradiranih gozdov in sicer tam, kjer za rdeči ali črni bor ni več ugodnih možnosti. Gojijo jo tudi kot parkovno drevo.

Črni bor- Pinus nigra Arn.

Je južnoevropska vrsta. Večje površine so v vzhodni Španiji, na Balkanskem polotoku in v Mali Aziji, manjše pa v severozahodni Afriki, Pirenejih, Franciji, Italiji, na Korziki, Siciliji, v Avstriji in Romuniji. Na teh območjih so se oblikovale številne podvrste in varietete. Na področju bivše Ju­goslavije sta najvažnejši podvrsti avstrijski črni bor (P. n. subsp. nigra) in dalmatinski (P. n. subsp. dalmatica).

Dalmatinski črni bor raste na Braču in Hvaru, na celini pa na pobočjih Pelješca in Bioko­va, kjer v višjih legah (nad 400 m) zamenjuje hrast črniko in alepski bor.

Avstrijski črni bor raste v Vzhodnih Alpah in Dinaridih od Avstrije (Dunaj) do Albanije. Črni bor zraste 20 do 30, redkeje do 40 (50) m. Krošnja je v mladosti stožčasta, kasneje jajčasta, na plitvih tleh tudi dežnikasta. Koreninski sistem se v mladosti razvija z dolgo glavno korenino, ki na globokih tleh nadaljuje z rastjo. Od nje se enakomerno odcepljajo stranske. Na plitvih ali močno skeletnih tleh je glavna korenina manj izrazita, razvijejo se dolge in močne stranske korenine, ki prodirajo v skalne razpoke. Skorja je svetlosiva, debela in močno raz­brazdana. Poganjki so močni (debelejši kot pri drugih borih), popki okoli 2 cm dolgi, valjasti in zašiljeni ter smolnati. Iglici sta po dve v šopu, dolgi 8 do 16 cm, temnozeleni, drobno napiljeni, kar lahko preizkusimo s prsti. Iglice so le redko vijačno zavite. Na poganj­kih ostanejo 4 do 5 let.

Cveti maja, moški cvetovi prej kot ženski. Moški se pojavijo na koncu Ianskih, ženski pa na koncu letošnjih poganjkov. Po oprašitvi storži v prvem letu zrastejo do lešnikove velikosti, naslednje leto ozelenijo in jeseni dokončno zrastejo in dozorijo. Zreli so svetlorjavi, 4 do 8 cm veliki, z manj izrazito grbico na apofizi kot pri rdečem boru. Notranji deli plodnih lusk so črni. Storži se odprejo naslednje leto, februarja in marca. Klica ima 7 do 9 kličnih listov. V prvem letu lahko zraste še 10 cm nad kličnimi Iisti. Črni bor raste počasneje kot rdeči. Doseže starost nekaj sto let.

Črni bor je bazifilna vrsta. Dobro uspeva na suhih, plitvih in kamnitih tleh. Prija mu suh zrak in dobro prenaša sušo. Zaradi močnega koreninskega sistema je odporen proti burji občutljiv pa na večje količine snega, zaradi česar se mu lomijo vrhovi in veje, kar je sicer za bo­re značilno. V Sloveniji raste na suhih, kamnitih in strmih rastiščih,pogosto z rdečim borom in trirobo košeničico (Genisto-Pinetum). Tu rastejo še druge termokserofilne vrste, npr. mali jesen, gabrovec, češmin, dobrovita idr.

Črni bor je pri nas pomemben kot pionirska vrsta. Z njim so pogozdili velike površine na Krasu in drugih kraških predelih. To so območja, ki so bila v preteklosti močno opustošena s sečnjo, pašo in požigi. Črni bor tu dobro uspeva in se samostojno širi na opuščene travne po­vršine. S svojimi iglicami in drugim opadom ugodno vpliva na tvorbo prsti, s senco in mikro­klimo pa pod svojim zastorom omogoča obnavljanje prvotnih gozdov. Ker je dokaj odporen proti onesnaženemu zraku, ga sadijo tudi v parkih kot okrasne drevo.

Les ima rumenkastobelo beljavo in rdečkastorjavo jedrovino. Je srednje težak in mehak. Obstojnost večja kot pri rdečem boru. Uporabnost ista.