Črni bor- Pinus nigra Arn.

Je južnoevropska vrsta. Večje površine so v vzhodni Španiji, na Balkanskem polotoku in v Mali Aziji, manjše pa v severozahodni Afriki, Pirenejih, Franciji, Italiji, na Korziki, Siciliji, v Avstriji in Romuniji. Na teh območjih so se oblikovale številne podvrste in varietete. Na področju bivše Ju­goslavije sta najvažnejši podvrsti avstrijski črni bor (P. n. subsp. nigra) in dalmatinski (P. n. subsp. dalmatica).

Dalmatinski črni bor raste na Braču in Hvaru, na celini pa na pobočjih Pelješca in Bioko­va, kjer v višjih legah (nad 400 m) zamenjuje hrast črniko in alepski bor.

Avstrijski črni bor raste v Vzhodnih Alpah in Dinaridih od Avstrije (Dunaj) do Albanije. Črni bor zraste 20 do 30, redkeje do 40 (50) m. Krošnja je v mladosti stožčasta, kasneje jajčasta, na plitvih tleh tudi dežnikasta. Koreninski sistem se v mladosti razvija z dolgo glavno korenino, ki na globokih tleh nadaljuje z rastjo. Od nje se enakomerno odcepljajo stranske. Na plitvih ali močno skeletnih tleh je glavna korenina manj izrazita, razvijejo se dolge in močne stranske korenine, ki prodirajo v skalne razpoke. Skorja je svetlosiva, debela in močno raz­brazdana. Poganjki so močni (debelejši kot pri drugih borih), popki okoli 2 cm dolgi, valjasti in zašiljeni ter smolnati. Iglici sta po dve v šopu, dolgi 8 do 16 cm, temnozeleni, drobno napiljeni, kar lahko preizkusimo s prsti. Iglice so le redko vijačno zavite. Na poganj­kih ostanejo 4 do 5 let.

Cveti maja, moški cvetovi prej kot ženski. Moški se pojavijo na koncu Ianskih, ženski pa na koncu letošnjih poganjkov. Po oprašitvi storži v prvem letu zrastejo do lešnikove velikosti, naslednje leto ozelenijo in jeseni dokončno zrastejo in dozorijo. Zreli so svetlorjavi, 4 do 8 cm veliki, z manj izrazito grbico na apofizi kot pri rdečem boru. Notranji deli plodnih lusk so črni. Storži se odprejo naslednje leto, februarja in marca. Klica ima 7 do 9 kličnih listov. V prvem letu lahko zraste še 10 cm nad kličnimi Iisti. Črni bor raste počasneje kot rdeči. Doseže starost nekaj sto let.

Črni bor je bazifilna vrsta. Dobro uspeva na suhih, plitvih in kamnitih tleh. Prija mu suh zrak in dobro prenaša sušo. Zaradi močnega koreninskega sistema je odporen proti burji občutljiv pa na večje količine snega, zaradi česar se mu lomijo vrhovi in veje, kar je sicer za bo­re značilno. V Sloveniji raste na suhih, kamnitih in strmih rastiščih,pogosto z rdečim borom in trirobo košeničico (Genisto-Pinetum). Tu rastejo še druge termokserofilne vrste, npr. mali jesen, gabrovec, češmin, dobrovita idr.

Črni bor je pri nas pomemben kot pionirska vrsta. Z njim so pogozdili velike površine na Krasu in drugih kraških predelih. To so območja, ki so bila v preteklosti močno opustošena s sečnjo, pašo in požigi. Črni bor tu dobro uspeva in se samostojno širi na opuščene travne po­vršine. S svojimi iglicami in drugim opadom ugodno vpliva na tvorbo prsti, s senco in mikro­klimo pa pod svojim zastorom omogoča obnavljanje prvotnih gozdov. Ker je dokaj odporen proti onesnaženemu zraku, ga sadijo tudi v parkih kot okrasne drevo.

Les ima rumenkastobelo beljavo in rdečkastorjavo jedrovino. Je srednje težak in mehak. Obstojnost večja kot pri rdečem boru. Uporabnost ista.