Molika je na Balkanu ena najznačilnejših endemičnih drevesnih vrst. Raste na dveh ločenih območjih: zahodno od Vardarja proti Črni gori, Kosovu, zahodni Makedoniji in Albaniji do severne Grčije, vzhodno od Vardarja pa v jugozahodni Bolgariji. Je podobno kot munika gorska vrsta, saj uspeva v nadmorski višini 600 do 2200 m; najlepši sestoji so med 1400 in 2100 m. Medtem ko munika uspeva na apnencu in dolomitu, je molika značilna pretežno za silikate. Nasprotno kot munika je molika pogostejša na severnih pobočjih, kjer je zrak bolj vlažen in tla sveža. Po rastišču je torej precej podobna smreki, s katero tudi tvori nekatere sestoje. Raste pa tudi skupaj z jelko, rdečim borom in na zgornji drevesni meji z rušjem in pritlikavim brinom. Podobno kot večina petigličastih borov je tudi molika polsenčna vrsta.
Zraste do 25 m, v Bolgariji na gorovju Rila pa celo do 50 m visoko in do 1,2 m v debelino.
Po obliki krošnje, iglicah in storžih je podobna zelenemu boru. Tudi skorja je dolgo časa gladka, po 40 do 50 letih pa razpoka v tanke mnogokotne ploščice (podobno kot pri smreki). Poganjki so debelejši kot pri zelenem boru.
Ena od značilnosti molike je, da seme kali šele eno leto po naravnem razsejanju. Zato se molika razmeroma slabo pomlajuje. Pri umetni setvi morajo zato seme obvezno spraviti za eno leto v hladilnice.
Molika je terciarni relikt. Prednik malike naj bi v terciaru rasel v severovzhodni Sibiriji, od koder naj bi se pred poledenitvami umikal v tri smeri: v Ameriko, kjer se je oblikovala vrsta Pinus monticola, na jug do Himalaje, kjer imamo sorodni himalajski bor (Pinus wallichiana), in na jugozahod na Balkanski polotok. Sestoji molike so gospodarsko pomembni, v območjih zunaj svojega naravnega areala pa se ni uveljavila. Vzgojili so tudi križanec z zelenim borom, ki so bolj odporni proti mehurjevki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar