To je eden najbogatejših rodov med golosemenkami, saj obsega 80 do 100 vrst. Med njimi so visoka ali nizka drevesa in grmi. Rastejo v različnih območjih severne poloble od subtropskih predelov do polarne gozdne meje. Dobimo jih v nižinah, ob morskih obalah in na otokih ter visoko v gorah, kjer nekatere vrste tvorijo zgornjo gozdno in drevesno mejo. Nekatere vrste uspevajo na suhih rastiščih, druge na vlažnih; nekatere so vezane na bazične podlage (apnenec, dolomit), druge na kisle (silikati). Mnoge imajo veliko gospodarsko vrednost (rdeči bor), druge so pomembne kot pionirske vrste (črni bor) ali pa igrajo važno ekološko in varovalno vlogo (rušje).
Značilnost borov so dolgi in kratki poganjki. Dolgi poganjki so olistani z navadnimi igličastimi listi le pri eno-, redkeje tudi pri dvo-, tri- ali štiriletnih rastlinah. Kasneje so na dolgih poganjkih luskasti listi; v njihovih zalistjih nastanejo neznatni kratki poganjki, na katerih sla 2 ( 1) do 5 (8) iglic v šopu. Storži so sestavljeni iz plodnih lusk, krovne so povsem zakrnele. Plodne luske so na vrhu značilno razširjene v t.i. plošček (apofizo) z grbico. Apofiza in grbica sta pomembna razpoznavna znaka pri določanju vrst. Storži so na poganjkih lahko posamič ali po več skupaj na istem vretencu. Dozorijo v drugem letu jeseni, redkeje v tretjem letu.
Zaradi raznoličnosti delimo bore v dva podroda: vrste podroda Haploxylon imajo po 5 iglic v šopu (petigličasti bori). V vsaki iglici je po 1 listna žila. Grbica je na robu apofize. Podrod Diploxylon obsega pretežno dvo- in triigličaste bore. V iglicah imajo po 2 žili, grbica je na sredini apofize.
Ni komentarjev:
Objavite komentar