Pinus mugo Turra (P. montana Mill.) - rušje

To je bor, ki raste nad zgornjo drevesne mejo, v osrednjih Alpah do 2600 m , v Sloveniji v Julijcih pa tvori pas, ki obsega širino od 1400 do 2200 m. Pojavlja se tudi na višjih vrhovih Dinaridov (Snežnik, Risnjak) in v mraziščih, kjer nastopa vegetacijski obrat (Smrekova draga v Trnovskem gozdu). Značilen je tudi za visoka barja (Pokljuka, Pohorje), kjer raste skupaj z brusnico, šotnim mahom in drugimi acidofilnimi rastlinami.

Areal rušja je v južni in srednji Evropi (Pireneji, Alpe, osrednji del Apeninskega poloto­ka, Dinaridi, Karpati in sredogorja srednje Evrope).

Raste v polegli grmovni obliki, ki je prilagojena teži snega in snežnim plazovom. V taki obliki doseže do 2 m, zraste pa tudi kot nizko pokončno drevo. Sestoji rušja imajo važno eko­loško vlogo, ker varujejo nižje ležeče predele pred erozijo. Med domačimi vrstami borov je rušje najbogatejše z eteričnimi olji. Uporabljajo jih pri zdravljenju dihal.

Pinus pinaster Ait. (P. maritima Mill.) - obmorski bor

Naravno raste na Pirenejskem polotoku, južni in jugozahodni Franciji ob Atlantski obali, v severozahodnem obalnem območju Italije, na Sardiniji in Korziki ter v severni Afriki od Maroka do Tunisa. Pri nas ga gojijo v primorskih parkih in gozdnih nasadih. Najbolje raste na peščenih, silikatnih tleh s precejšnjo zračno vlago.

Zraste do 25 (30) m visoko, krošnja je široko zaobljena, skorja debela, ternnorjava glo­boko razbrazdana. Značilni so zelo veliki (2 do 3,5 cm dolgi) popki in trde, bleščeče zelene, do 20 cm dolge, bodeče iglice. Storži 9 do 18 cm dolgi, svetlorjavi, jajčastostoščasti z izraziti­mi grbicami. Tudi na toplih prostorih se težko odprejo, na drevesih pa ostanejo zaprti tudi po več let.

Pinus pinea L. - pinja

Je sredozemska vrsta. Osrednje območje njenega areala je v Španiji in Portugalski.

Manjše površine so ob vsej sredozemski obali. Marsikje je težko ugotoviti njeno avtohtonost, ker jo že več tisočletij gojijo zaradi lepega videza, sence, užitnih plodov in jedilnega olja. Pri nas raste avtohtono le na Mljetu in nekaterih manjših otokih skupaj s hrastom črniko in alep­skim borom. V Sloveniji imamo nekaj lepih drevoredov na Koprskem, npr. ob cesti iz Izole v Strunjan.

Zraste do 25 m visoko in do 1,5 m v debelino. Pri nas so primerki, ki presegajo 12 m višine in 0,6 m debeline, redki. Ima močan koreninski sistem, ki tudi na plitvih tleh razvije srčno kore­nino, vraščajočo v skalne razpoke. Skorja je lahko debela tudi do 10 cm. Iglice so podobne kot pri črnem boru. Najbolj značilni so storži, ki so zelo veliki, skoraj okrogli, do 15 cm veliki. Dozorijo v drugem ali tretjem letu in imajo zelo velika užitna semena, dolga do 2 in debela do 1 cm.

Po ekoloških lastnostih je pinija podobna alepskemu boru, raste pa znatno počasneje.

Pinus brutia Ten. - brucijski bor

Brucijski bor je soroden alepskernu in ga imajo nekateri za njegovo varieteto (P. hale­pensis var. brutia). Ima nekoliko višje in bolj ravno deblo. Od alepskega bora ga lahko loči­mo po namestitvi storžev. Brucijski ima po 3 ali 4 storže v vretencu, in sicer na ravnih pecljih. Raste še hitreje kot alepski in je bolj odporen na mraz, sušo in sončno pripeko. Areal ima v vzhodnem Sredozemlju, predvsem v jugozahodni in južni Mali Aziji. Pii nas ga gojijo pred­vsem v Istri in Kvarnerju.

Pinus halepensis Mill. - alepski bor

Prava sredozemska vrsta. Največje površine so v zahodnem Sredozemlju: v južni Franciji, Španiji, Maroku in Alžiriji. V osrednjem delu je v Italiji, Libiji, Grčiji in področju bivše Jugoslavije (na oto­kih južno od Šibenika in na celini južno od Splita). Manj je zastopan v vzhodnem Sredozem­lju: v Mali Aziji, Siriji, Libanonu in Palestini.

Zraste 10 do 20 m in v debelino do 1 m. V mladosti ima stožčasto, kasneje zaobljeno krošnjo. Koreninski sistem je dobro razvit, na globokih tleh požene srčno korenino, na plitvih pa močne in dolge stranske korenine. Deblo je bolj ali manj krivo, veje so nepravilno nameščene (niso v vretencih). Tudi veje so krive, obrnjene navzgor in pri starejših drevesih obliku­jejo šopasto krošnjo. Popki 5 do 10 mm dolgi in niso smolnati. Iglice 6 do 10 cm dolge, tanke in svetlozelene, trajajo dve leti.

Cveti aprila in maja. Storži dozorijo v drugem ali tretjem letu, odprejo se šele tretje leto jeseni ali celo v četrtem in petem letu. Posamezni storži ostanejo celo trajno zaprti, čeprav vsebujejo kaliva semena. Zaprti storži so stožčasti, rdeče rjavi, pogosto s pepelnato sivim po­prhom. Veliki so 6 do 10 cm, posamič ali po 2 do 3 skupaj na bolj ali manj navzdol zakrivlje­nih pecljih.

Alepski bor je hitro rastoča vrsta in prekaša celo rdeči bor. Zelo zgodaj, že pri 7 letih ima prvi obrod storžev s kalivimi semeni.

Je helio-, ksero- in termofilna vrsta. Uspeva na zelo neugodnih, kamnitih kraških tleh.

Podnebje alepskega bora je tipično evmediteransko z milimi zimami in vročimi, suhimi pole­tji. Sestoji alepskega bora so se v Dalmaciji razvili na rastiščih gozda črnike, ki je spremenjen na stopnjo makije, garige ali kamnitih pašnikov. Najlepši gozdovi so razviti v makiji na Mlje­tu.

Alepski bor je najpomembnejše iglasto drevo v Primorju. Zaradi hitre rasti ga intenzivno sadijo ob vsem Jadranu, zlasti kot parkovno drevo v mestih, hotelskih naseljih in kampih. Po­memben je tudi za pridobivanje lesa.

Pinus heldreichii Christ. (P. leucodermis Antoine)- munika

Je endemična rastlina balkanskega polotoka in južne Italije, kjer se je ohranila kot terci­arni relikt. Raste na pobočjih visokih gora, obrnjenih proti toplim in vlažnim vplivom z morja. Na področju bivše Jugoslavije raste v Bosni in Hercegovini v gorah ob reki Neretvi (Čabulja, Čvrsnica, Prenj, Bjelašnica), v Črni gori (Lovčen, Prokletije, Durmitor, Komovi in drugje), Makedoniji (Šarplanina, Rudoka, Korah, Galičica). V teh gorovjih raste najpogosteje v višini od 1400 do 1800 m, pa tudi višje in nižje.

Zraste do 35 m visoko in do 2 m v debelino. Munika je sorodna črnemu boru, od njega se loči po skorji, ki je svetlosiva in razpokana v okroglaste ploščice (skorja črnega bora je globoko vzdolžno razbrazdana). Muniko lahko prepoznamo po poganjkih, če so brez iglic. Taki poganjki so značilno luskasti kot kačja koža.

Raste na revnih kamnitih tleh, kjer je skoraj brez konkurence, zato pogosto tvori čiste sestoje. Na svoji zgornji drevesni meji se ponekod meša z rušjem in mu je po grmovni obliki rasti tudi podoben.

Munika je primerna za obnavljanje degradiranih gozdov in sicer tam, kjer za rdeči ali črni bor ni več ugodnih možnosti. Gojijo jo tudi kot parkovno drevo.

Črni bor- Pinus nigra Arn.

Je južnoevropska vrsta. Večje površine so v vzhodni Španiji, na Balkanskem polotoku in v Mali Aziji, manjše pa v severozahodni Afriki, Pirenejih, Franciji, Italiji, na Korziki, Siciliji, v Avstriji in Romuniji. Na teh območjih so se oblikovale številne podvrste in varietete. Na področju bivše Ju­goslavije sta najvažnejši podvrsti avstrijski črni bor (P. n. subsp. nigra) in dalmatinski (P. n. subsp. dalmatica).

Dalmatinski črni bor raste na Braču in Hvaru, na celini pa na pobočjih Pelješca in Bioko­va, kjer v višjih legah (nad 400 m) zamenjuje hrast črniko in alepski bor.

Avstrijski črni bor raste v Vzhodnih Alpah in Dinaridih od Avstrije (Dunaj) do Albanije. Črni bor zraste 20 do 30, redkeje do 40 (50) m. Krošnja je v mladosti stožčasta, kasneje jajčasta, na plitvih tleh tudi dežnikasta. Koreninski sistem se v mladosti razvija z dolgo glavno korenino, ki na globokih tleh nadaljuje z rastjo. Od nje se enakomerno odcepljajo stranske. Na plitvih ali močno skeletnih tleh je glavna korenina manj izrazita, razvijejo se dolge in močne stranske korenine, ki prodirajo v skalne razpoke. Skorja je svetlosiva, debela in močno raz­brazdana. Poganjki so močni (debelejši kot pri drugih borih), popki okoli 2 cm dolgi, valjasti in zašiljeni ter smolnati. Iglici sta po dve v šopu, dolgi 8 do 16 cm, temnozeleni, drobno napiljeni, kar lahko preizkusimo s prsti. Iglice so le redko vijačno zavite. Na poganj­kih ostanejo 4 do 5 let.

Cveti maja, moški cvetovi prej kot ženski. Moški se pojavijo na koncu Ianskih, ženski pa na koncu letošnjih poganjkov. Po oprašitvi storži v prvem letu zrastejo do lešnikove velikosti, naslednje leto ozelenijo in jeseni dokončno zrastejo in dozorijo. Zreli so svetlorjavi, 4 do 8 cm veliki, z manj izrazito grbico na apofizi kot pri rdečem boru. Notranji deli plodnih lusk so črni. Storži se odprejo naslednje leto, februarja in marca. Klica ima 7 do 9 kličnih listov. V prvem letu lahko zraste še 10 cm nad kličnimi Iisti. Črni bor raste počasneje kot rdeči. Doseže starost nekaj sto let.

Črni bor je bazifilna vrsta. Dobro uspeva na suhih, plitvih in kamnitih tleh. Prija mu suh zrak in dobro prenaša sušo. Zaradi močnega koreninskega sistema je odporen proti burji občutljiv pa na večje količine snega, zaradi česar se mu lomijo vrhovi in veje, kar je sicer za bo­re značilno. V Sloveniji raste na suhih, kamnitih in strmih rastiščih,pogosto z rdečim borom in trirobo košeničico (Genisto-Pinetum). Tu rastejo še druge termokserofilne vrste, npr. mali jesen, gabrovec, češmin, dobrovita idr.

Črni bor je pri nas pomemben kot pionirska vrsta. Z njim so pogozdili velike površine na Krasu in drugih kraških predelih. To so območja, ki so bila v preteklosti močno opustošena s sečnjo, pašo in požigi. Črni bor tu dobro uspeva in se samostojno širi na opuščene travne po­vršine. S svojimi iglicami in drugim opadom ugodno vpliva na tvorbo prsti, s senco in mikro­klimo pa pod svojim zastorom omogoča obnavljanje prvotnih gozdov. Ker je dokaj odporen proti onesnaženemu zraku, ga sadijo tudi v parkih kot okrasne drevo.

Les ima rumenkastobelo beljavo in rdečkastorjavo jedrovino. Je srednje težak in mehak. Obstojnost večja kot pri rdečem boru. Uporabnost ista.

Himalajski bor- Pinus wallichiana

To je ena najbolj značilnih drevesnih vrst s pobočij Himalaje. Raste v nadmorski višini 1500 do 4000 m v čistih sestojih ali s himalajsko cedro in himalajsko jelko ter nekaterimi li­stavci. Zraste do 50 m in je po bioloških in ekoloških lastnostih podoben zelenemu boru in moliki. Pri nas ga gojijo kot parkovno drevo zaradi lepih, dolgih (do 20 cm) in visečih iglic ter zaradi izredno dolgih storžev (čez 30 cm). Manjši sestoj himalajskega bora je v Panovcu pri Novi Gorici.

Molika, balkanski bor- Pinus peuce Griseb.

Molika je na Balkanu ena najznačilnejših endemičnih drevesnih vrst. Raste na dveh ločenih območjih: zahodno od Vardarja proti Črni gori, Kosovu, zahodni Makedoniji in Albaniji do severne Grčije, vzhodno od Vardarja pa v jugozahodni Bolgariji. Je podobno kot munika gorska vrsta, saj uspeva v nadmorski višini 600 do 2200 m; najlepši sestoji so med 1400 in 2100 m. Medtem ko munika uspeva na apnencu in dolomitu, je molika značilna pretežno za silikate. Nasprotno kot munika je molika pogostejša na severnih pobočjih, kjer je zrak bolj vlažen in tla sveža. Po rastišču je torej precej podobna smreki, s katero tudi tvori nekatere sestoje. Raste pa tudi skupaj z jelko, rdečim borom in na zgornji drevesni meji z rušjem in pritlikavim brinom. Podobno kot večina petigličastih borov je tudi molika polsenčna vrsta.

Zraste do 25 m, v Bolgariji na gorovju Rila pa celo do 50 m visoko in do 1,2 m v debelino.

Po obliki krošnje, iglicah in storžih je podobna zelenemu boru. Tudi skorja je dolgo časa gladka, po 40 do 50 letih pa razpoka v tanke mnogokotne ploščice (podobno kot pri smreki). Poganjki so debelejši kot pri zelenem boru.

Ena od značilnosti molike je, da seme kali šele eno leto po naravnem razsejanju. Zato se molika razmeroma slabo pomlajuje. Pri umetni setvi morajo zato seme obvezno spraviti za eno leto v hladilnice.

Molika je terciarni relikt. Prednik malike naj bi v terciaru rasel v severovzhodni Sibiriji, od koder naj bi se pred poledenitvami umikal v tri smeri: v Ameriko, kjer se je oblikovala vr­sta Pinus monticola, na jug do Himalaje, kjer imamo sorodni himalajski bor (Pinus wallichi­ana), in na jugozahod na Balkanski polotok. Sestoji molike so gospodarsko pomembni, v ob­močjih zunaj svojega naravnega areala pa se ni uveljavila. Vzgojili so tudi križanec z zelenim borom, ki so bolj odporni proti mehurjevki.

Zeleni bor- Pinus strobus L.

Njegov areal se razteza od Nove Fundlandije, preko jugovzhodne Kanade in Velikih jezer do severne Georgije v ZDA.

Zraste 25 do 30 m visoko, izjemoma tudi do 50 m in do 2 m v debelino. Krošnja je jajčasta, v starosti pogosto podobna listavcem. Značilne so precej debele veje, nepravilno izrasle iz debla in različnih dolžin. Koreninski sistem se najprej razvija z glavno korenino, kasneje se razvijejo še močne stranske korenine, ki potekajo precej plitvo v tleh. Skorja je v mladosti sivkastozelena in glatka do 20. ali 50. leta. Potem razpoka in postane rjavkastosiva. Poganjki so tanki, že tri leta stari so komaj okoli 3 mm debeli, sivkastozeleni in elastični.

Iglice so tanke, svetle, modrikastozelene, 6 do 14 cm dolge. Šopi iglic so pretežno na­vzgor obrnjeni. Ob dnu obdaja šop nežna, luskasta nožnica; dolga do 15 mm, ki kmalu odpa­de. Moški cvetovi so rdečkastorumeni in ovalni. Iz ženskih socvetij se razvijejo storži, ki so zreli do 15 cm dolgi in do 4 cm široki. Dozorijo avgusta ali septembra in se takoj odprejo ter izsejejo semena. Klica požene nekaj tednov po setvi, stebelce je rdečkaste barve in ima 8 do 11 temnozelenih kličnih listov. Kratki poganjki se pojavijo v drugem letu, prvi stranski pa v tretjem.

Zeleni bor je hitro rastoča vrsta in v tem prekaša tudi smreko in rdeči bor. Tudi v Evropi do sega največje dimenzije in doseže starost 200 do 300 let. Zrelost doseže razmeroma zgodaj,  že med 5. in10. letom, vendar bogatejši obrodi sledijo šele po 20. letu. Kaljivost je 70 do 90%.

Je polsenčna vrsta. Na svojih naravnih rastiščih v Ameriki raste na nadmorski višini 300 do 1600 m. Uspeva na različnih, predvsem hladnih in precej vlažnih rastiščih. Glede tal je ena najskromnejših drevesnih vrst in se obnese tudi na precej izpranih in kislih tleh. Slabše uspeva na apnencu in prevlažnih glinastih tleh. Zelo dobro prenaša zimski mraz, nekoliko slabše pa sušo. Koreninski sistem je občutljiv na belo gnilobo, deblo pa na rjasto bolezen mehurjevko. Zeleni bor je poleg duglazije ena najbolj razširjenih tujih vrst pri nas. Pogosto jo dobimo tudi v  parkih, vendar onesnažen zrak slabo prenaša. Les ima rumenkastobelo beljavo in rdečkastorjavo jedrovino. Je elastičen, lahek in zelo mehak. Ogrevna moč je zelo majhna. Upo­rabljamo ga podobno kot topolovino, lipovino in smrekovino.

Rod: Pinus L. - bor

To je eden najbogatejših rodov med golosemenkami, saj obsega 80 do 100 vrst. Med nji­mi so visoka ali nizka drevesa in grmi. Rastejo v različnih območjih severne poloble od sub­tropskih predelov do polarne gozdne meje. Dobimo jih v nižinah, ob morskih obalah in na otokih ter visoko v gorah, kjer nekatere vrste tvorijo zgornjo gozdno in drevesno mejo. Nekatere vrste uspevajo na suhih rastiščih, druge na vlažnih; nekatere so vezane na bazične podla­ge (apnenec, dolomit), druge na kisle (silikati). Mnoge imajo veliko gospodarsko vrednost (rdeči bor), druge so pomembne kot pionirske vrste (črni bor) ali pa igrajo važno ekološko in varovalno vlogo (rušje).

Značilnost borov so dolgi in kratki poganjki. Dolgi poganjki so olistani z navadnimi igličastimi listi le pri eno-, redkeje tudi pri dvo-, tri- ali štiriletnih rastlinah. Kasneje so na dolgih poganjkih luskasti listi; v njihovih zalistjih nastanejo neznatni kratki poganjki, na katerih sla 2 ( 1) do 5 (8) iglic v šopu. Storži so sestavljeni iz plodnih lusk, krovne so povsem zakrnele. Plo­dne luske so na vrhu značilno razširjene v t.i. plošček (apofizo) z grbico. Apofiza in grbica sta pomembna razpoznavna znaka pri določanju vrst. Storži so na poganjkih lahko posamič ali po več skupaj na istem vretencu. Dozorijo v drugem letu jeseni, redkeje v tretjem letu.

Zaradi raznoličnosti delimo bore v dva podroda: vrste podroda Haploxylon imajo po 5 iglic v šopu (petigličasti bori). V vsaki iglici je po 1 listna žila. Grbica je na robu apofize. Podrod Diploxylon obsega pretežno dvo- in triigličaste bore. V iglicah imajo po 2 žili, grbica je na sredini apofize.