Prava sredozemska vrsta. Največje površine so v zahodnem Sredozemlju: v južni Franciji, Španiji, Maroku in Alžiriji. V osrednjem delu je v Italiji, Libiji, Grčiji in področju bivše Jugoslavije (na otokih južno od Šibenika in na celini južno od Splita). Manj je zastopan v vzhodnem Sredozemlju: v Mali Aziji, Siriji, Libanonu in Palestini.
Zraste 10 do 20 m in v debelino do 1 m. V mladosti ima stožčasto, kasneje zaobljeno krošnjo. Koreninski sistem je dobro razvit, na globokih tleh požene srčno korenino, na plitvih pa močne in dolge stranske korenine. Deblo je bolj ali manj krivo, veje so nepravilno nameščene (niso v vretencih). Tudi veje so krive, obrnjene navzgor in pri starejših drevesih oblikujejo šopasto krošnjo. Popki 5 do 10 mm dolgi in niso smolnati. Iglice 6 do 10 cm dolge, tanke in svetlozelene, trajajo dve leti.
Cveti aprila in maja. Storži dozorijo v drugem ali tretjem letu, odprejo se šele tretje leto jeseni ali celo v četrtem in petem letu. Posamezni storži ostanejo celo trajno zaprti, čeprav vsebujejo kaliva semena. Zaprti storži so stožčasti, rdeče rjavi, pogosto s pepelnato sivim poprhom. Veliki so 6 do 10 cm, posamič ali po 2 do 3 skupaj na bolj ali manj navzdol zakrivljenih pecljih.
Alepski bor je hitro rastoča vrsta in prekaša celo rdeči bor. Zelo zgodaj, že pri 7 letih ima prvi obrod storžev s kalivimi semeni.
Je helio-, ksero- in termofilna vrsta. Uspeva na zelo neugodnih, kamnitih kraških tleh.
Podnebje alepskega bora je tipično evmediteransko z milimi zimami in vročimi, suhimi poletji. Sestoji alepskega bora so se v Dalmaciji razvili na rastiščih gozda črnike, ki je spremenjen na stopnjo makije, garige ali kamnitih pašnikov. Najlepši gozdovi so razviti v makiji na Mljetu.
Alepski bor je najpomembnejše iglasto drevo v Primorju. Zaradi hitre rasti ga intenzivno sadijo ob vsem Jadranu, zlasti kot parkovno drevo v mestih, hotelskih naseljih in kampih. Pomemben je tudi za pridobivanje lesa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar