Je endemična rastlina balkanskega polotoka in južne Italije, kjer se je ohranila kot terciarni relikt. Raste na pobočjih visokih gora, obrnjenih proti toplim in vlažnim vplivom z morja. Na področju bivše Jugoslavije raste v Bosni in Hercegovini v gorah ob reki Neretvi (Čabulja, Čvrsnica, Prenj, Bjelašnica), v Črni gori (Lovčen, Prokletije, Durmitor, Komovi in drugje), Makedoniji (Šarplanina, Rudoka, Korah, Galičica). V teh gorovjih raste najpogosteje v višini od 1400 do 1800 m, pa tudi višje in nižje.
Zraste do 35 m visoko in do 2 m v debelino. Munika je sorodna črnemu boru, od njega se loči po skorji, ki je svetlosiva in razpokana v okroglaste ploščice (skorja črnega bora je globoko vzdolžno razbrazdana). Muniko lahko prepoznamo po poganjkih, če so brez iglic. Taki poganjki so značilno luskasti kot kačja koža.
Raste na revnih kamnitih tleh, kjer je skoraj brez konkurence, zato pogosto tvori čiste sestoje. Na svoji zgornji drevesni meji se ponekod meša z rušjem in mu je po grmovni obliki rasti tudi podoben.
Munika je primerna za obnavljanje degradiranih gozdov in sicer tam, kjer za rdeči ali črni bor ni več ugodnih možnosti. Gojijo jo tudi kot parkovno drevo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar